Ostanki Svetlobe

Branimir Ritonja je pronicljiv opazovalec in vizualni

zapisovalec življenja. Njegove fotografije prikazujejo

več od zrcalne podobe ujetega trenutka, posnete so

z veliko empatije. V obširnem avtorjevem opusu

imajo poleg prepoznavno reprezentativnih portretov,

prenekaterega mariborskega kulturnika ali umetnika,

pomembno mesto cikli z vsebinsko kritičnim

nabojem. Te mojster fotografije beleži v različnih

okoljih, doma ali na tujem, pritegnejo ga različne

kulture in družbene strukture. Pogosto portretira,

a ne nujno ljudi, tudi slikovite ambiente, pokrajine

in specifična urbana območja. Vešč je pretanjenega

prikaza človekove osebnosti in domiselnega kadriranja

prizora s perspektivično usmerjenim pogledom.

V pričujoči seriji črno-belih fotografij z naslovom

Ostanki svetlobe Ritonja tematizira, kako si človek s

sodobnim načinom življenja krči primaren bivanjski

prostor. K vizualni izpovedi ga je spodbudilo

spreminjanje nekdaj rodovitnih kmetijskih območij,

v okolici Maribora, v kvaziurbana. Tovrstne podobe

beleži od leta 1988, ko se je začel razvijati južni del

mesta, proti Hočam. Tja so zaradi bližine železniške

proge in mestne vpadnice na prostrana polja

umestili več industrijskih obratov in prve trgovske

komplekse. Večina podob na pričujoči razstavi je

mlajša, datirana v obdobje med letoma 2021 in 2022.

Osredotočajo se na postopno pozidavo območja

ob zahodni obvoznici. Tudi tukaj se srečamo z

nakupovalno-obrtnim središčem, ki ga dopolnjujejo

nove arhitekturno in urbanistično neatraktivne

stanovanjske soseske. Bolj kot h kapitalu usmerjen

dosežek družbe je avtorja pritegnilo, koliko je človek

pri tem uničil naravo. Na opuščenih zemljiščih je

ostalo precej gradbenega odpada, zavržene strojne

opreme, pomožnih objektov in praznih nosilcev za

reklamne panoje.

Te moteče elemente je umeščal v krajinsko fotografijo

tako, da jih je kompozicijsko enkrat izpostavil, drugič

prikril. Na primer poveličal je zabojnik ali barako

sredi travnika, usmeril pogled na odprto gradbiščeskozi luknjo zaščitne ograje in posnel ansambel

informacijskih tabel, ki delovišče označujejo.

Prisotnost trgovin in novih zgradb je na fotografijah

komaj nakazal, postavil jih je v drugi plan, na rob

koruznega polja ter divje zaraščenega travnika; tik

pred rušenjem je posnel zapuščeno dvorišče večje

hiše s podirajočo se garažo. Temu motivu v nasprotje

pa je našel garažo v novi soseski. Nadalje, na eni od

fotografij je v domiselno kompozicijski in vsebinski

dialog postavil tudi vitalno drevo ter daljnovod.

Z izborom motivov in njihovo subtilno interpretacijo

se je močno približal svojemu mentorju Ivanu

Dvoršaku ter tradiciji fotografije Mariborskega

kroga, ki je prav tako na videz banalne prizore

stvarnosti ujel v neponovljivo črno-belo dramaturgijo

lastnih občutenj. Na podoben način je Ritonja

za učinkovitejšo vsebinsko dovršenost prizore

različno kadriral. Pogosto je spustil zorni kot in

kompozicijsko razmeroma veliko prostora namenil

naravi ter nebu in iskal poudarke v vertikalnih

formah, medtem ko je v primeru zlatega reza likovne

elemente bolj harmonično razporedil. Posebno

vzdušje na posnetkih je pričaral, kadar se je med

razvijanjem v temnici poigral z do-osvetljevanjem

negativa. Spretno je uporabil svetlejšo skalo tonov

in s tem dosegel več mehkobe ter posledično manjšo

razpoznavnost oblik. S tako poustvarjeno podobo so

fotografije pridobile več čustvenega naboja in postale

vsebinsko popolnejše. V njih je ugašanje svetlobe

kot simbolično izginjanje vida, zaradi katerega

nismo sposobni dojeti lastnega odnosa do okolice.

S takšnim sporočilom se je avtor močno približal

drži romantičnega umetnika, ki se je zatekal k

idealom narave in se obupan predajal pesimističnim

mislim o koncu sveta. A kljub vsemu je »ostanke

svetlobe« Branimirja Ritonje možno prevesti tudi

drugače, kot platonistično metaforo »razsvetljenega

umskega uvida« v dejansko stanje in zadnje

opozorilo k razumnejšemu ravnanju z okoljem.

Mag. Mojca Štuhec